Postopki čiščenja odpadne vode

Jul 19, 2026

Pustite sporočilo

Enote za predhodno obdelavo komunalne odpadne vode lahko vključujejo: grobo sejanje (palični zaslon), srednje presejanje, drobljenje, merjenje pretoka, dviganje črpalke, odstranjevanje žlindre, pre-prezračevanje, flotacijo, flokulacijo in kemično obdelavo.

 

Čiščenje gospodinjskih odpadnih voda na splošno ne uporablja flotacije, flokulacije ali kemične obdelave. Sprejetje teh metod je včasih odvisno od industrijske odpadne vode v komunalni odpadni vodi. Flotacija se uporablja za odstranjevanje finih suspendiranih trdnih delcev, masti in maščobe, bodisi v ločeni enoti ali v pre-prezračevalni posodi za odstranjevanje maščobe in včasih žlindre. Če imajo naftna industrija in obrati za predelavo mesa ustrezno predobdelavo, komunalne čistilne naprave morda ne bodo potrebovale flotacijske enote. Komunalna odpadna voda visoke-intenzivnosti lahko uporablja flokulacijo s kemičnimi sredstvi ali brez njih, da izboljša učinkovitost primarnega čiščenja in prepreči preobremenitev sekundarnih postopkov čiščenja. Včasih se surovi odpadni vodi doda kloriranje za nadzor vonja in izboljšanje sedimentacijskih lastnosti. Spremembe v postavitvi enot za predobdelavo so odvisne od značilnosti surove odpadne vode, naknadnega postopka čiščenja in uporabljenih enot za predobdelavo. Obstaja nekaj splošnih načel, ki se pogosto uporabljajo za postavitev enote. Komora za pesek se uporablja za zaščito črpalk in preprečevanje nabiranja vodnega kamna v usedalniku ali dozirni posodi. Male čistilne naprave običajno postavijo merilni rezervoar Parshall pred dvižno-črpalko s konstantno hitrostjo. V velikih čistilnih napravah ali tam, kjer se uporabljajo-črpalke s spremenljivo hitrostjo, lahko dozirni rezervoar postavite za črpalko. Pri večini neodvisnih hišnih čistilnih naprav je usedalnik nameščen za dvižno črpalko, kadar pa je predvidena velika obremenitev blata, je treba usedalnik postaviti pred črpalko.

 

Enota za primarno čiščenje: primarno čiščenje je usedanje; vendar pa splošno sprejeti izraz "primarna obdelava" vključuje postopke predobdelave. Vse velike mestne čistilne naprave uporabljajo sedimentacijo surove odpadne vode, ki mora biti postavljena pred običajne biološke filtre. Neusedljeno surovo odpadno vodo je mogoče očistiti s popolnoma mešanim postopkom aktivnega blata; vendar se zaradi odlaganja blata in obratovalnih stroškov ta postopek uporablja le v majhnih mestih.

 

Enota za sekundarno čiščenje: Biološko sekundarno čiščenje uporablja proces aktivnega blata, biološke filtre ali stabilizacijske bazene. V novih zasnovah čistilnih naprav so biološki filtri z visoko-obremenitvijo v veliki meri nadomestili biološke filtre z-nizko obremenitvijo, postopek popolnoma mešanega blata pa nadomešča običajni postopek z aktivnim blatom. Stabilizacijski bazeni so na splošno omejeni na uporabo v majhnih mestih. V velikih-čistilnih napravah sta trenutno dve najpogostejši metodi, ki se uporabljata za sekundarno čiščenje,-biofiltracija z veliko obremenitvijo in popolnoma mešano aktivno blato. Biofiltri so prednostni, ker so enostavni za uporabo in lahko prenesejo nenadne spremembe obremenitve in preobremenitve brez popolne okvare. Popolnoma mešani procesi z aktivnim blatom lahko prenesejo nenadne spremembe obremenitve, vendar ne bodo uspeli pri dolgotrajni preobremenitvi. Na primer, ko se obremenitev BPK biofiltra poveča s projektne obremenitve 45 psi (45 lb/1000 ft³/dan) (R=1) na 90 lb/1000 ft³/dan (R=2), se učinkovitost zmanjša s 77 % na 70 %. Enota z aktivnim blatom, ki je izpostavljena enaki stopnji preobremenitve, bo odpovedala zaradi kopičenja blata in izgube trdnih snovi aktivnega blata v iztoku. Učinkovitost odstranjevanja BPK pade z 90 % na manj kot 50 %.

 

Prednosti popolnoma mešanih postopkov z aktivnim blatom so visoka učinkovitost odstranjevanja BPK, zmožnost čiščenja odpadne vode z visoko-intenzivnostjo in prilagodljivost prihodnjim prehodom na napredne postopke čiščenja. Pri sekundarnem čiščenju močne odpadne vode z usedljivo BPK 300 mg/L lahko sekundarna obdelava z aktivnim blatom odstrani vsaj 90 % BPK, kar ima za posledico BPK iztoka 30 mg/L ali manj. Eno{6}}biofilter z visoko{7}}obremenitvijo lahko odstrani le 77 % ali manj BPK, kar ima za posledico BPK v iztoku približno 70 mg/L. Da bi dosegli učinkovitost odstranjevanja BPK, primerljivo s postopkom z aktivnim blatom, je potrebna dvo{11}}stopenjska filtracija.

 

Odstranjevanje blata: Primarna sedimentacija in sekundarna bioflokulacija koncentrirata organsko snov v odpadni vodi v prostornino blata, ki je veliko manjša od prostornine odpadne vode, ki se čisti. Vendar pa je odstranjevanje nakopičenega blata pomemben ekonomski dejavnik pri čiščenju odpadnih voda. Začetna naložba v opremo za obdelavo blata je približno-tretjina celotne naložbe v čistilno napravo. Oborjene trdne snovi iz očiščene odpadne vode biofiltra ali presežek aktivnega blata se pogosto vrnejo na glavo čistilne naprave za odstranitev skupaj s primarnim blatom. Surovo blato je mogoče shraniti na dnu primarnega usedalnega rezervoarja, da čaka na obdelavo, ali pa ga prečrpati v regulacijski rezervoar za shranjevanje. Prečrpano blato je mogoče koncentrirati v rezervoarju za zgoščevanje, običajno v gravitacijski-enoti, ki se postavi pred obdelavo blata. Odvečno aktivno blato se zmeša z-izčrpanim primarnim blatom. V sistemskih postavitvah je regulacijski rezervoar običajno povezan z rezervoarjem za zgoščevanje blata. Odvečno aktivno blato lahko pred predelavo zgostimo ločeno ali z metodo zgoščevanja mešanega blata.

 

Različne metode za obdelavo in odstranjevanje blata: Običajne metode obdelave blata vključujejo anaerobno presnovo in vakuumsko filtracijo, pogosto z uporabo centrifugiranja in mokrega sežiganja. Običajne metode odstranjevanja vključujejo odlaganje na odlagališča, sežiganje, proizvodnjo balzamov tal in odlaganje v morje. V obalnih mestih je odlaganje odpadkov v morje pogosto najbolj ekonomično, medtem ko je odlaganje na odlagališča najprimernejša metoda, ko je na voljo zemljišče. Sežiganje je, čeprav dražje, pogosto edina izvedljiva metoda odstranjevanja v mestnih območjih.

 

Komunalna čistilna naprava mora skrbno preučiti vse možne postopke odstranjevanja blata. Izbira najboljše metode mora vključevati najbolj ekonomičen in okolju prijazen postopek. Upoštevati je treba dejavnike, kot so prihodnja uporaba predelanega blata v stanovanjskih območjih in na odlagališčih, onesnaženost podzemne vode, onesnaženost zraka, druge možne nevarnosti za javno zdravje in krajinska vprašanja.

 

Kloriranje je običajna praksa za dezinfekcijo odplak iz sekundarnih čistilnih naprav v odpadnih vodah, ki se uporabljajo za rekreacijo ali oskrbo z vodo. Več zveznih držav je sprva zahtevalo dezinfekcijo odplak iz čistilnih naprav samo med rekreacijsko sezono, zdaj pa zahtevajo dezinfekcijo-celo leto. Nekatere države nimajo takih predpisov.

 

V zvezi z odstranjevanjem fosforja in dušika je bilo v zadnjih letih izvedenih veliko raziskav o razvoju izvedljivih metod odstranjevanja fosforja za čistilne naprave. Opravljene so bile tudi raziskave o razvoju metod za odstranjevanje dušika in popolno regeneracijo vode. Deluje več pilotnih obratov za odstranjevanje fosforja in majhnih-proizvodnih obratov, vendar so empirični podatki še vedno omejeni kot precedens za načrtovanje velike-opreme. Čeprav standardi kakovosti vode določajo mejne vrednosti za fosfor in dušik,-je obsežna uporaba metod odstranjevanja hranil še vedno stvar prihodnosti.

 

Za majhna mesta igra velikost mesta prevladujočo vlogo pri izbiri postopkov čiščenja odpadne vode, zlasti pri upravljanju, nadzoru in odstranjevanju blata. Metode, ki ne zahtevajo odstranjevanja blata (stabilizacijski bazeni) ali zahtevajo samo občasno odstranjevanje blata (zakasnjeno prezračevanje), so boljše za majhne vasi in okrožja. Večja mesta pogosto uporabljajo sisteme, ki zahtevajo več nadzora in vzdrževanja, kot so naprave za stabilizacijo stika in čistilne naprave za oksidacijske jarke. Številni obstoječi čistilni sistemi niso več zaželeni, kot so skriti ribniki in drugi tipi, izbrani na podlagi edinstvenih lokalnih pogojev.

 

Serija čistilnih enot v čistilni napravi z biološkim filtrom vključuje lijak-spodnji usedalnik z neodvisnim koritom za pranje, primarno usedalno posodo, biološki filter, končno usedalno posodo z gravitacijskim povratkom v prvotni cevovod za mokro kroženje odpadne vode, eno-stopenjski digestor za obdelavo blata in sušilno posteljo. Odpadna voda, vrnjena v prvotni mokri vodnjak, vključuje: blato iz pralnega korita, povratno blato iz končnega usedalnika, izpust iz sušilnega polja in očiščeno tekočino iz digestorja. Čistilna naprava ima lahko vhodni revizijski vodnjak ali obvodno cev za biološkim filtrom.

 

Naprava za obdelavo aktivnega blata vključuje vrsto mehansko očiščenih rešetk in drobilnik, ki vrača zdrobljene trdne snovi v surovo odpadno vodo. Vsebuje tudi črpalke s stalno{1}}hitrostjo in spremenljivo-hitrostjo z generatorji rezervnega plina, Parshallov kanal, usedalnik-prezračenega blata tipa čistilnika z neodvisnim čistilnikom blata, primarno usedalno posodo, popolnoma mešano sekundarno čistilno posodo za aktivno blato in gravitacijski povratni cevovod za odvečno blato v mokro vrtino.

 

Poleg tega obstaja vakuumski filter za surovo blato iz zalogovnika blata in odlagališče za obdelano filtrsko pogačo. Filtrat iz vakuumskega filtra se vrne v mokro vdolbino. Zaradi globine cevi za odpadno vodo surova odpadna voda ne more gravitacijsko obiti mokrega vodnjaka. Na voljo je generator rezervnega plina za dvo-stranske, tri-lopatne črpalke za dvig tlaka, ki lahko delujejo v primeru izpada električne energije. Nadvozni cevovodi se nahajajo za tlačno črpalno postajo in za primarnim usedalnikom.

Pošlji povpraševanje